»Koncept, široko uporabljan v mnogih znanstvenih disciplinah, je entropija, in pomeni, posplošeno povedano, mero za kaos. Morda se je spomnite iz zakona o termodinamiki, ki pravi, da razen če v sistem nenehno dovajamo energijo, njegova entropija nikoli ne pade. Narava teži h kaosu.«
Philipp Koehn
Kdor piše, dela tudi napake, in kdor govori, pove kdaj tudi kaj narobe. Tovrstne modrosti vedo ljudje že dolgo, le pozabimo včasih nanje. Kavelj je v odnosu do tega, kar napišemo ali povemo. Lahko se potrudimo, lahko smo malomarni.
A tudi ko se trudimo, je za kvalitetno pisanje (in govorjenje) treba nekaj znanja in veščin. Ali smo spretni pri sukanju besede ali ne, nam je malce položeno v zibelko, malce je odvisno od tega, kako dobri smo si bili s slovenščino v šoli, malce od tega, koliko smo brali in še beremo, malce od tega, koliko pišemo in javno nastopamo pri svojem delu, malce pa lahko to tudi popravimo z nekaj dodatne vaje.
Učinkovito izražanje in komuniciranje segata daleč preko ravni, ki so omejene na slovnico in pravopis. Jezikoslovje to že dalj časa dobro ve in veliko raziskuje, toda pri tem gre za veščine, ki jih pridobivamo samo z rabo in vajo. Na vrhu teh veščin pa vendarle še vedno sedita pravopis in slovnica, oba do obisti, pa vseeno še vedno premalo, opisana v različnih jezikovnih priročnikih.
Kje v pravopisu in slovnici Slovenci največkrat »grešimo«?
Vejica, kdo bo tebe ljubil?
Vejice v slovenščini so hecna reč. Nekaterim so kar blizu in zadenejo skoraj vedno pravo mesto, pri kom drugem je pa besedilo videti, kot bi avtor vzel koš vejic ter jih stresel med besede, pa kam padejo, padejo.
V splošnem nam povzročajo veliko težav, in to na vseh mogočih mestih: med podredji, med priredji, med večbesednimi vezniki, pred veznikoma kot in kakor, pri pristavkih, pastavkih in vrivkih, za vrinjenim odvisnikom sredi povedi in med priredno zloženimi odvisniki. Ja, vse to poznamo v slovenščini.
Al' prav se piše kaša ali Kaša?
Nič manj težav ni z velikimi začetnicami, le da so manj opazne, ker je velikih začetnic v besedilih manj kot vejic. Katere velike začetnice so najtežavnejše? Pri pridevnikih na –ski in –ški, pridevnikih na –ov in –ev, pri naselbinskih in nenaselbinskiih imenih ter seveda pri stvarnih imenih, kot so imena organizacij, ustanov, podjetij, lokalov, nekaterih vozil, industrijskih znamk idr.
Kaj gre skupaj in kaj narazen
Tudi to nam večkrat povzroča težave: naj pišemo ne bi ali nebi, ne razgibanost ali nerazgibanost, na to ali nato, poljudno znanstven ali poljudnoznanstven ali poljudno-znanstven, rdeče-bel ali rdeče bel, petsto krat ali petstokrat?
Je rekel: »Bom,« in šel.
Moj sosed je nekaj zanimivega povedal, saj bi vam povedal, kaj, ampak kje že moram postaviti tisto vejico? Ali pa bi morda morala biti pika? Ah, ta premi govor, preveč je kompliciran, bom raje povedal, kaj jaz mislim.
»Predlogi« in predlogi
S predlogi nismo vedno zadovoljni, in tudi s slovničnimi predlogi je podobno: zapišemo na, pa lektor popravi v v; ko bi morali zapisati s, napišemo z in obratno, enako k in h; zamešamo pa tudi kot in za, na in za ter še kaj. Ko pa jih je toliko. Slovenščina jih pozna vsaj kakšnih 100 ali več.
Vezniki in zaimki
Včasih se težko odločimo tudi za pravi veznik. Če uporabimo vendar ali ampak, ki ali in, samo ali a, kadar ali ko, ni vedno vseeno.
Še težje je z zaimki: kateri ali ki, to je pogosta dilema, pa kjer ali v katerem, tega ali česar, kar ali kaj, noben ali nihče, ene ali neke, obadva ali oba, nobeden ali noben, da o povratnem svojilnem svoj sploh ne govorimo.
Glagoli in samostalniki
Kdaj se nekaj mora in kdaj nekaj more in v čem je sploh razlika? Naj grem teči ali naj grem teč ali celo tečt? Hočeva ali hočema to narediti? In v čem je razlika, če nekaj vprašam ali sprašujem? Ali naj se kar vdrem v zemljo? Ali raje udrem? Ne, tudi z glagoli ni vedno lahko.
Samostalnike imamo sicer radi, saj pogosto predstavljajo stvari, toda z nekaterimi so pač preglavice: imamo radi svojo hči ali svojo hčer, si želimo mira ali miru, se sklanjamo k tlem ali k tlom in kaj je narobe, če žene ne marajo svojih možev?
Pridevniki
Ali jemo črn kruh ali črni kruh? Morda se nam zdi, da sta oba enaka (ali pa sta morda celo ista?), toda tehnično gledano je med njima nekaj razlike. In kako je že s to magistersko nalogo? Da ni morda magistrska? Limonovega soka pa v slovenščini tudi ne maramo najbolj.
Da vemo, katere napake Slovenci najpogosteje delamo pri pisanju, so slovenski jezikoslovci naredili zbirko besedil, ki jih učenci pišejo v šolah (eseji oz. spisi, različni pisni izdelki pri učnih urah, testi ipd.), ter popisali vse napake, ki so jih učitelji označili v teh besedilih. Imenuje se korpus Šolar in je dostopen prek konkordančnika noSketchEngine pri IJS. Zajema več kot 2700 besedil oz. 939.000 besed.
Korpus Šolar in najpogostejše napake v njem so opisani v monografiji Analiza jezikovnih težav učencev: korpusni pristop.
Sledi: Stoji učilna