V službi komunikacije – Ditko.si – Digitalni jezikovni globus

V službi komunikacije

»V vseh ljudeh je prisotna težnja, da se združujemo, da smo skupaj, da uživamo v družbi drug drugega. Mnogi instinkti in notranje težnje, kot so strah ali bojevitost, vse vrste družbenih občutij, kot so ambicije, domišljavost, želja po moči in bogastvu, temeljijo na tej temeljni težnji, zaradi katere je prisotnost drugih za človeka nuja. Govor je tesen sopotnik te težnje, kajti človeka tišina drugega človeka ne pomirja in mu ne zagotavlja varnosti, pač pa je znak za alarm in nevarnost.
Sodoben angleški izraz 'Lep dan danes, kajne?' ali malezijska fraza 'Od kod prihajaš?' sta potrebna, da z njima zaobidemo to tujo in neprijetno napetost, ki jo ljudje občutimo, ko se soočimo drug z drugim v tišini.«
Malinowski, 1923

Poleg osnovnih jezikoslovnih ravni, o katerih se učimo pri pouku jezika, se je treba zavedati, da jezik sam po sebi ne obstaja, ampak je vedno v funkciji komunikacije. Šele ko imamo potrebo ali željo, da nekomu nekaj sporočimo, se jezik realizira. To pomeni, da vsako jezikovno rabo spremlja tudi komunikacijska raven in da grejo skupaj z izbiro jezikovnega koda, besed, besednih vzorcev in formul z roko v roki tudi dileme, kot so:

Zakaj mi je moj sogovornik to povedal? Kakšni so njegovi nameni?

Kako je to, kar je povedal, na tej točki komunikacije relevantno?

Kaj lahko predpostavljam ob tem, kar je povedal, in kaj lahko sklepam iz tega, kar je povedal?

Kakšno stališče ima moj sogovornik do tega, kar je povedal?

Česa ni povedal, pa bi lahko?

Kako sogovornikovo sporočilo name čustveno vpliva?

V kaj in kako me sogovornikovo sporočilo prepričuje?

Kaj mi ob tem, kar govorijo besede, sporoča neverbalna komunikacija?

In seveda obratne, ko smo sami v vlogi tistega, ki tvori sporočilo:

Zakaj hočem nekaj povedati?

Zakaj je to, kar hočem povedati, na tem mestu relevantno?

Česa mi ni treba povedati z besedami, ker je razumljivo samo po sebi, ker sogovornik to že ve, ker lahko sogovornik o tem sam sklepa, ker bo imelo večji učinek, če samo namignem?

Kako bo sogovornik razumel moje sporočilo?

Kako bo sporočilo na sogovornika čustveno vplivalo?

Kaj bo sogovornik iz sporočila sklepal o meni?

Kako naj oblikujem svoje sporočilo, da bo doseglo želeni učinek?

Ta in druga podobna vprašanja so tista, ki so ključna, ko v svojem vsakdanu uporabljamo jezik. Če se jih zavemo, o njih razmišljamo in jih uporabljamo pri oblikovanju svojih sporočil, potem se tudi tisto, kar imenujemo kultivirana govorica, na vrhu katere se razvije knjižni jezik, pride samo po sebi – iz našega notranjega hotenja in želenja.

Sledi: Kam po nasvet